Romanje ministrantov, 22. 8. 2020

Zapis in fotografije: Andrej Greifoner

V soboto, 22. avgusta, smo dan začeli z jutranjo sveto mašo. Po maši smo popili še nekaj toplega in se okrog devete ure odpravili na pot. Kot vedno smo prosili svetega Krištofa za varstvo. Smo se pa zatekli tudi k priprošnji drugih svetnikov in molili, med drugim tudi rožni venec. Tako nam je čas v molitvi in pogovoru hitro minil in že smo za sabo pustili Slovensko Bistrico, Slovenske Konjice, Celje… Gospod župnik, je nam, ministrantom, povedal marsikatero anekdoto iz časov, ko je bil še bogoslovec, pa tudi marsikaj zanimivega, kar se mu kot duhovniku dogaja danes. Ob poti nam je kazal cerkve oz. nam povedal komu so te posvečene. Dobro pozna tudi doline, hribovja, gorovja, itd. Tako smo na primer izvedeli zanimivo legendo, o Tuhinjski dolini.  Ta leži med Celjsko in Ljubljansko kotlino, v preteklosti so trgovci s kočijami potovali iz ene v drugo, a pot je bila nevarna. Nemalokrat je bil kdo okraden ali pa je v najslabšem primeru umrl ali bil pogovorno »hin«. Iz tega naj bi izviralo ime TU-HIN(J). Malo smo se pozanimali in izvedeli še za dve drugi legendi, najpreprostejša pojasnjuje, da ime izvira iz voglate doline. Pot smo nadaljevali do Kamnika, ob poti smo videli tudi letališče Jožeta Pučnika, nadaljevali smo do Kranja. Naposled smo se ustavili na Brezjah, pri baziliki Marije Pomagaj. Ker smo tukaj bili že večkrat, si bazilike nismo podrobneje ogledovali, temveč pomolili in se izročili Mariji.

Peljali smo se dalje, skozi Radovljico, mimo Letališča Lesce, skozi Begunje na Gorenjskem do Jesenic, skozi Gozd Martuljek, nekdaj imenovan Rute, ki se nahaja na obeh straneh Save Dolinke, ki nas je spremljala precejšen del naše poti. Pot nas je dalje vodila skozi Kranjsko goro, mimo  jezera Jasna, ki je samo nekoliko naprej od središča Kranjske gore. Ob vzpenjanju na Vršič, smo se peljali ob Ruski kapelici (Svetega Vladimirja). Na poti smo tudi ponovili zgodovino. Vršiško cesto po kateri smo se peljali, so leta 1915 za namene vojske, tlakovali ruski ujetniki, ki jih je bilo okoli 12.000 (Vršiška cesta je obstajala že v začetku 19. st. a je bila le zasilna). Avstrijci so ruske ujetnike zaposlili pri različnih gradbenih delih. Širili in utrjevali so že obstoječo cesto, gradili zidove in mostove, klesali kamenje ter opravljali različna zemeljska dela. Med potjo smo občudovali lepote narave, vse okrog sebe smo bili obkroženi z visokimi gorovji. Peljali smo se mimo Erjavčeve koče, ki služi kot turistična postojanka, že od leta 1901. Od tam se da odpraviti na urejene turistične poti, na bližnje gore. Na Vršiču se nismo ustavljali, mnogi pa so se, kar ob cesti in s tem zožili vozni pas, kar je oteževalo vožnjo.  Bila je sobota in na Vršiču je bila velika masa ljudi, zato je promet potekal počasi. A je bilo vsekakor vredno. Tako smo se povzpeli na 1611 metrov nadm. v. Zatem smo se pričeli ponovno spuščati. Pot smo po ovinkasti cesti nadaljevali skozi Trento, tako smo »obkrožili« Triglav, ki smo ga prej (na višji legi) tudi ugledali. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Jožefa v Soči in na parkirišču pri Avstro – Ogrskem vojaškem pokopališču v Soči, kjer smo pomalicali.  Pot nas je vodila skozi Bovec, Trnovo ob Soči, mimo slapa Kozjak, mimo Kobarida, s Sočo na naši levi. Ko smo se tako vozili po Soški dolini, smo se pogovarjali o Soški fronti in s tem ponovno ponovili pestro, a ne ravno veselo zgodovino bojevanja na omenjeni fronti.

Kljub temu, da nas je gorenjska navdušila smo že imeli v mislih Sveto goro. Da smo prišli do tja, smo morali prevoziti kar nekaj krajev (Zatolmin, Tolmin, Most na Soči, Doblar, Kanal na Soči…). Ta del poti nam je, kot celotna ostala pot hitro minil. Videli smo največji kamniti most na svetu – Solkanski most, potem pa je sledila težko pričakovana pot na Sveto goro, pot k baziliki Kraljice Svetogorske . V cerkvi smo zmolili, zase, za sorodnike in župljane. Nato smo se ustavili še v gostilni in se osvežili. Na naši poti pa smo naredili tudi dobro delo. Ko smo se vračali iz Svete gore smo pomagali  motoristu, ki je bil namenjen na Sveto goro. Posodili smo mu vžigalne kable in kontakt iz akumulatorja. Na željo gospoda župnika sem motorista, ki je bil deležen naše pomoči, njegovega prijatelja in gospoda župnika fotografiral. Pot nazaj je bila krajša in hitrejša.

Na poti nazaj smo se ustavili le še pri eni cerkvi, ki je v Budanju, v občini Log pri Vipavi. In tudi ta je posvečena Mariji (Cerkev Marije Tolažnice). Mogočna podružnična cerkev Marije Tolažnice, ki obvladuje celotno zgornjo Vipavsko dolino, stoji ob eni nekdaj (pred izgradnjo avtoceste) najprometnejših cest v Sloveniji.  Poleg cerkve stoji spomenik madžarskemu vojaku Rostás-u Pál-u. Tudi Limbuški romarji so že bili na romanju v teh krajih. Za zaključek romanja smo se ustavili še na pici, pri Piceriji pri Grofu, na Vranskem.

Obisk Marijinih cerkva se je dobro poklopil s takratnim praznikom, praznikom Device Marije Kraljice (obvezni god). Na našem romanju smo se veliko nasmejali in izvedeli veliko novega Ministrantje bomo romanje vsekakor ohranili v lepem spominu.