5. postna nedelja, 3. 4. 2022
Na to peto postno nedeljo nam bogoslužje predstavlja prizor s prešuštnico (prim. Jn 8,1-11). V prizoru sta dve nasprotni si drži: tista pismoukov in farizejev na eni strani in Jezusova na drugi strani. Prvi hočejo obsoditi ženo, saj se čutijo varuhe postave in njenega zvestega izpolnjevanja. Jezus pa jo hoče rešiti, saj On uteleša usmiljenje Boga, ki z odpuščanjem rešuje in s spravo prenavlja. (papež Frančišek)
NEDELJSKA BOŽJA BESEDA
1. berilo
Bog daje novo življenje
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 43,16-21)
Tako govorí Gospod, ki je utrl pot skozi morje in stezò skozi deroče vode, ki vodi v boj vozove in konje, vojsko in junake: Zdaj ležijo vsi skupaj in ne vstanejo več, stleli so kakor stenj in ugasnili. Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega bom narédil, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo. Slavile me bodo živali polja, šakali in noji, da sem jim dal vodo v puščavi in reke v pustinji, da sem napójil svoje ljudstvo, svoje izvoljeno, ljudstvo, ki sem ga zase upodóbil, da bodo pripovedovali mojo hvalo.
Psalm
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Ps 126,1-6
Ko je Gospod dal, da so se vrnili sionski jetniki,
smo bili kakor tisti, ki sanjajo.
Tedaj so bila naša usta polna smeha
in naš jezik vriskanja.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Tedaj so govorili med narodi:
»Velike reči je Gospod stóril zanje.«
Velike reči je Gospod za nas stóril,
vsi smo bili zato veseli.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Gospod, daj, da se vrnemo,
kakor se vrnejo potoki v puščavo.
Tisti, ki sejejo v solzah,
žanjejo z vriskanjem.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Odhajajo, odhajajo z jokom,
ko nosijo seme za setev.
Prihajajo, prihajajo z vriskanjem,
ko nosijo svoje snope.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
2. berilo
Kristusu moramo biti v vsem podobni
Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 3,8-14)
Bratje in sestre, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in zažível v njem; in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri. Tako bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da bi kako mogel priti do vstajenja od mrtvih. Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvójil, ker je tudi mene osvójil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.
Evangelij
Grešnik ne sme obsojati grešnika
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,1-11)
Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napótil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena pred njim. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
MISLI PAPEŽA FRANČIŠKA
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to peto postno nedeljo nam bogoslužje predstavlja prizor s prešuštnico (prim. Jn 8,1-11). V prizoru sta dve nasprotni si drži: tista pismoukov in farizejev na eni strani in Jezusova na drugi strani. Prvi hočejo obsoditi ženo, saj se čutijo varuhe postave in njenega zvestega izpolnjevanja. Jezus pa jo hoče rešiti, saj On uteleša usmiljenje Boga, ki z odpuščanjem rešuje in s spravo prenavlja.
Poglejmo si torej dogodek. Medtem ko je Jezus učil v templju, so mu pismouki in farizeji privedli ženo, zasačeno v prešuštvu. Postavili so jo v sredo in vprašali Jezusa, če se jo mora kamenjati, kakor to predpisuje Mojzesova postava. Evangelist pojasni, da so to »govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (v. 6). Predpostavlja se lahko, da je bil njihov namen sledeči – poglejte si hudobnost teh ljudi: »ne« za kamenjanje, bi bil povod za obsodbo Jezusa, da ni pokoren Postavi; z »da« pa bi ga naznanili rimski oblasti, ki si je pridržala zase obsodbe, saj ni dovoljevala ljudskega linčanja. In Jezus mora odgovoriti.
Jezusovi sogovorniki so zaprti v ozke poti legalizma in hočejo zapreti Božjega Sina v svoj pogled na sodbo in obsodbo. Toda On ni prišel na svet, da bi sodil in obsodil, temveč da bi rešil in ponudil osebam novo življenje. In kako se na to preizkušnjo odzove Jezus? Najprej ostane nekaj časa v tišini ter se skloni, da bi pisal s prstom po tleh, kot da bi hotel spomniti, da je edini zakonodajalec in sodnik Bog, ki je napisal postavo na kamniti plošči. Zatem je rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (v. 7). Na ta način se Jezus sklicuje na vest teh ljudi, saj so se čutili »zagovornike resnice«, in jim s tem prikliče v zavest njihovo stanje grešnih ljudi, zaradi katerega si ne morejo lastiti pravice o življenju in smrti nekoga njim podobnega. Od tega trenutka so drug za drugim, začenši pri najstarejših, torej tistih, ki so bili najbolj izvedeni glede svoje bede, vsi odšli in se tako odpovedali kamenjanju žene. Ta prizor vabi vsakega od nas k zavedanju, da smo grešniki ter da izpustimo iz rok vse naše kamne žalitev in obsodb, klepetanja, ki jih včasih hočemo vreči proti drugim.
Na koncu sta ostala samo Jezus in žena tam v sredi. Jezus je edini brez greha, torej edini, ki bi lahko vrgel kamen vanjo, a tega ne stori, kajti Bog »noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi« (prim. Ez 33,11). In Jezus je odslovil ženo s temi čudovitimi besedami: »Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Tako je Jezus pred pred njo odprl novo pot, ustvarjeno z usmiljenjem, pot, ki pa zahteva njeno prizadevanje, da ne bo več grešila. To povabilo velja za vsakega od nas. Ko nam Jezus odpušča, nam vedno odpre novo pot, da gremo naprej. V tem postnem času smo poklicani priznati, da smo grešniki in prositi Boga odpuščanja. Odpuščanje pa medtem, ko nas spravi in nam podari mir, nam tudi omogoči, da ponovno začnemo s svojo obnovljeno zgodovino. Vsako resnično spreobrnjenje se steguje proti novi prihodnosti, proti novemu življenju, lepemu življenju, greha osvobojenemu in velikodušnemu življenju. Ne bojmo se prositi Jezusa odpuščanja, da nam odpre vrata v to novo življenje.
Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vsem pričevali usmiljeno ljubezen Boga, ki nam v Jezusu odpušča in napravlja naše bivanje novo s tem, ko nam daje vedno nove možnosti.
MOLITEV
Gospod, naš Bog, tvoj Sin se je iz ljubezni do ljudi izročil v smrt. Pomagaj nam, da bomo z enako ljubeznijo zvesto hodili za njim, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.